Veliki brat

London je prav gotovo eno najbolj slikovitih mest na svetu. Le malo ljudi pa ve, da je London tudi najbolj varovano mesto. Na skoraj vsakem vogalu ulice so visoko na javni razsvetljavi nameščene kamere, katerih je po celem mestu razporejenih več tisoč. Kamere so sicer namenjene nadzorovanju prometa, vendar pa z njimi opazujejo in nadzorujejo tudi mimoidoče pešce, zato se splača ob sprehodu skozi London lepo obleči in prijazno nasmehniti, kajti – snemajo vas!

Čeprav je takšno nadziranje utemeljeno s tem, da se z njim zmanjšuje stopnja kriminala, da se lažje nadzoruje prometne konice in da hitreje odkrijejo nepridiprave, pa vseeno ni prijetno, ko veš, da te nekdo »tam zgoraj« opazuje.

Včasih pa je opazovanje ljudi precej bolj prikrito in mi sploh ne vemo, da so nam »na sledi«. Britansko komunikacijsko podjetje Virgin Mobile je tako npr. priznalo, da od leta 1999 naprej hrani lokacije svojih uporabnikov storitev mobilne telefonije. To pomeni, da ima za pretekla štiri leta shranjene lokacije vseh klicev svojih uporabnikov na nekaj sto metrov natančno.

Omenjeni operater sicer trdi, da podatke potrebuje za načrtovanje gostote omrežij, strokovnjaki za varstvo človekovih pravic pa so nad takšnim početjem upravičeno zaskrbljeni. Nadzor pa ni mogoč le preko kamer in mobilnih telefonov, temveč tudi preko interneta.

Že Microsoftov sistem Windows 98 je lahko preveril naš računalnik in Microsoftu sporočil, kakšne datoteke so v njem in kakšne programe uporabljamo. Pravzaprav se to vedno zgodi, ko z Windows Update naročimo, da naj se po internetu izvede posodobitev. Od uvedbe Intelovega procesorja Pentium III dalje je imel vsak Intelov računalnik identifikacijsko številko, ki se jo je dalo izslediti s pomočjo podatkov o prodaji.

To elektronsko serijsko številko ali ESN je mogoče razbrati po internetu na vsaki spletni strani, ki jo obiščemo, ti podatki pa se shranijo in primerjajo, ne da bi mi za to sploh vedeli. Zgodba o varovanju zasebnosti na internetu pa se tukaj šele začne … Namreč, z vstopom Slovenije v EU je začel veljati Slovenski zakon o elektronskih komunikacijah, ki predvideva tudi tako imenovano “zakonito prestrezanje komunikacij”, po katerem naj bi nadzorovali tudi internet.

Že nekajkrat se je tudi pri nas zgodilo, da so policisti obiskali pošiljatelje domnevno sporne elektronske pošte ali pa so naša sodišča celo obsodila človeka, ki je poslal elektronsko pisemsko grožnjo ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu.

Pravljica, da je internet svoboden medij, ki ga je nemogoče nadzorovati, ter da so računalničarji in člani “internetne skupnosti” borci za človekove pravice v virtualnem svetu, je že zdavnaj postala preteklost. Resnica včasih boli in tudi slovenskim uporabnikom interneta se obeta klon FBI-jevega sistema za sistematični nadzor uporabnikov Carnivore, ki se je uveljavil kot del zloglasnega zakona Patriot. Skratka, nasmehnimo se – Veliki brat nas opazuje!

Številni načini »nadzora«, ki bodo predstavljeni v »naše dobro« oz. kot varnostni mehanizmi »vojne proti terorizmu«, bodo v bistvu namenjeni nadzoru širokih množic ljudi. Na internetu smo zasledili še dokaj sveže novice o Velikem Bratu v resničnem življenju.

Prvi zapis govori o tem, da v ZDA razmišljajo o uvedbi elektrošok zapestnic za letalske potnike, drugi zapis pa govori o tem, da so v ZDA sprejeli zakon, ki telekomunikacijskim podjetjem podeljuje imuniteto za nezakonito prisluškovanje.

Tudi Evropa pri tem ni izjema saj so na Švedskem sprejeli zakon, ki dovoljuje prestrezanje mednarodnega prometa.

Veliki brat tudi na avtocesti

Se bojite policijskih radarjev? Morda bodo kmalu preteklost, saj v Veliki Britaniji preizkušajo sistem, ki prek satelitov nadzoruje hitrost vozila in po potrebi poseže v delovanje sistema za vbrizg goriva, da bi preprečil prehitro vožnjo.

V vozilo vgrajena GPS naprava je (podobno kot nekatere komercialne GPS navigacije) opremljena s podatki o najvišji dovoljeni hitrosti na posameznem odseku ceste. Sistem nato s pomočjo satelitske navigacije izračunava položaj in hitrost vozila ter ju primerja s shranjenimi podatki. V kolikor zazna previsoko hitrost, voznika zvočno in vizuelno opozori, prek povezave z avtomobilsko elektroniko pa lahko tudi samodejno zmanjša vbrizg goriva, dokler se hitrost ne spusti pod najvišjo dovoljeno.

Sistem ima zaenkrat dva načina delovanja – v enem voznika zgolj opozarja, v drugem pa poseže tudi v delovanje motorja. Obstaja pa tudi tipka za začasni izklop, v kolikor bi se voznik znašel v situaciji, ko bi bila prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti nujno potrebna zaradi varnosti ali če se podatki shranjeni v napravi ne skladajo z dejanskim stanjem hitrostnih omejitev na cesti.

S sledilnim sistemom za nadzor hitrosti bodo najprej opremili londonske taksije, avtobuse in vladne avtomobile. Glede na to, da je britanska vlada zelo privržena vsem oblikam nadzora državljanov, pa lahko pričakujemo, da bodo takšne naprave nekoč postale obvezne za vsa štirikolesna vozila.

Viri:
http://www.skrivnosti-sveta.com/veliki-brat-v-resnicnem-svetu/
http://www.skrivnosti-sveta.com/veliki-brat-v-resnicnem-zivljenju/
http://dne.enaa.com